kontakt

Biti tabornik. Način življenja.

PREDSTAVITEV RODU

Taborniki RST nekoč ...

Rod Skalnih taborov je bil ustanovljen 6. decembra 1953. Po vojni so nekdanji domžalski skavti v novi organizaciji našli enako bistvo: življenje v naravi in z naravo. Ob ustanovitvi je tedanja družina štela 30 članov. To število se je obdržalo do leta 1955, potem pa začelo naraščati. Tako je leta 1963 tedanji odred štel že preko 300 članov. Iz tistih časov so tudi prvi uspehi na državnih tekmovanjih. Članstvo je nato znova začelo upadati, že leta 1965 je bilo aktivnih samo okrog 60 članov. Kmalu pa je število članov spet zraslo, tako je odred leta 1978 štel okrog 350 članov, v devetdesetih pa je število vseskozi naraščalo, tako, da je bilo članov 600 in več. Po prihodu novega tisočletja pa se je število članov umirilo na ravni 350 članov.

V začetku 80. let sta se od matičnega rodu odcepila mengeški in radomeljski rod, v začetku 90. pa še moravški. Vsi ti rodovi, z izjemo moravškega, še vedno uspešno delujejo.

V vsem tem obdobju se je spremenilo marsikaj. Dobili smo svojo državo, srp in kladivo smo zamenjali za mobitel, in prav smešno se danes sliši, da so imeli naši ustanovitelji na voljo "tri stare šotore in kuhinjski kotliček-podmornico," kakor lahko preberemo v arhivskih poročilih. Časi so se spreminjali, taborniki pa smo bili vedno to, kar smo še sedaj, zanesenjaki ki nam veselje do življenja z naravo in vzgoja mladih pomenita zelo, zelo veliko.

Povezovanje in sodelovanje

Rod Skalnih taborov je vključen v Zvezo tabornikov Slovenije in preko nje v svetovno skavtsko organizacijo WOSM.

Sodelujemo z sorodnimi organizacijami, kot sta Zveza katoliških skavtov in skavtinj ter Planinska zveza Slovenije, oziroma z njunima domžalskima enotama - domžalskim Stegom in Planinskim društvom Domžale.

Kaj taborniki počnemo?

Pravzaprav se že v taborniški prisegi, ki vsakega novega člana, ponavadi za zelo dolgo, poveže z našo organizacijo, skriva bistvo naše dejavnosti:

" Pri svoji časti obljubljam,
da bom zvest domovini,
da bom sprejel Duhovno resničnost
in da bom živel v skladu s taborniškimi zakoni. "

Prav duhovno resničnost taborniki ponavadi najdemo v naravi. Pa naj bo to v lovljenju po gozdu, spoznavanju živalskih sledi v snegu, orientacijskem pohodu s pomočjo kompasa in topografske karte, postavljanju bivaka ali vožnji s kanujem po jezeru. In ni ga tabornika, ki bi ga pesem Tam ob ognju našem, zapeta ob tabornem ognju, pustila hladnega.

Seveda pa nismo le romantični sanjači, kot bi iz tega opisa lahko razbrali. Srečujemo se tudi s čisto stvarnimi aktivnostmi. Že leta okrog 22. aprila, ob Dnevu zemlje, ki kot naročeno sovpada tudi z Dnevom tabornikov, čistimo okolico naših domov. Sodelujemo tudi s civilno zaščito, saj smo v primeru potresa ali podobne katastrofe sposobni v nekaj urah postaviti tak ali drugačen tabor.

Zagotovo pa je naša najpomembnejša dejavnost vzgoja otrok. Vestni in šolani vodniki ter taborniki-inštruktorji so več kot dobra podlaga za uspešno delo. Okrog 400 otrok iz Domžal, Ihana, Trzina in Doba z nami preživlja petkove popoldneve, pa tudi večino sobot in nedelj. V preteklih letih smo izvedli več kot 40 izletov, se udeležili številnih tekmovanj in srečanj, da o zimovanjih in taborjenjih sploh ne govorimo.

Prav taborjenja tabornikom pomenijo največ. Lupljenje krompirja, prva strahu polna noč na straži, kraja zastave in nasmeh čebelice iz sosednjega šotora so stvari, ki ti vse življenje ostanejo v spominu.

Organiziranost in način dela

Verjetno ste že opazili, da imamo taborniki okoli vratu rutice različnih barv. Barva rutice kaže, koliko je tabornik star in v katero vejo sodi:

  • Rumene rutice imajo murni, naši najmlajši. Ne hodijo še v šolo in še niso čisto pravi člani organizacije, a bodo to zagotovo postali, ko bodo šli v prvi razred.
  • Rdeče rutice nosijo medvedki in čebelice, taborniki med 6. in 10. letom. Za njih je spoznavanje taborniškega načina življenja še igra, a vseeno se v naravi že kar dobro znajdejo.
  • Zelene rutice si zavežejo gozdovniki in gozdovnice, taborniki v zadnjih razredih osnovne šole. Običajno taborniki niso le čez vikend, ampak jim taborništvo postaja način življenja. 

Medvedki in čebelice, ter gozdovniki in gozdovnice se vsak petek srečujejo na naslednjih osnovnih šolah domžalske in trzinske občine:

  • Modre rutice začnejo taborniki nositi, ko pridejo v srednjo šolo. Postanejo popotniki oziroma popotnice. Takrat taborniki običajno že začno vzgajati mlajše od sebe in postanejo vodniki. Popotniki in popotnice se združujejo v klubih. Trenutno imamo v Domžalah en PP klub.
  • Vijolične rutice nosijo najstarejši taborniki, stari 21 in več let. To so grče. So z dušo in srcem taborniki, čeprav se jim ne ljubi več tekati po gozdu. Skrbijo bolj za tehnične zadeve; organizirajo izlete, taborjenja in skratka skrbijo, da se taborniško kolesje vrti. Njihova skrb je tudi finančno poslovanje in oprema rodu. V Domžalah so štirje taki klubi: